15.prosinec 2012 Kaj je bilo plemstvo za Slovence! Ali res drži \\\"grad gori grof beži.\\\" V knjigi Grofje Coronini Cronberg, lahko skozi čas v katerem so živeli dobimo čisto drugačno sliko, kot so nas učili v šolah. Spoznamo, da so bili zelo povezani z okoljem v katerem so živeli in tudi da so bili dobri gospodarji na ozemlju, katere so imeli v posesti. Ali smo Slovenci kot narod, imeli vpliv v cesarstvu, si skozi pričujočem opisu dobimo dragocene podatke saj so imeli kar precejšen vpliv na tedanje cesarje in cesarico. zato je vredno to gradivo vzeti v roke in spoznali bomo čisto drugačno resnico. To je uspelo avtorju Vinku Korošaku.
20. vinotok 2010 Knjiga Zlata ptica je dejansko nadaljevanje predhodne knjige Zlati cvet. V njej avtor
nadaljuje z odkrivanjem bajeslovja naših karantanskih prednikov v obdobju pred
pokristjanjenjem. Vendar je tokrat izhodišče njegove razlage drugačno. Opiraje se
na dognanja našega etnologa Ivana Grafenauerja (1941), da je Bog najvišje bitje v
slovenskih kozmoloških bajkah, upošteva tukaj monoteističen model. Utemeljitev za to
najde tudi v navedbi kronista Helmolda (12. stol.), in sicer, da so vsa polabska božanstva
(ki v veliki meri sovpadajo s karantanskimi) samo otroci Najvišjega.
S tega vidika so nam v knjigi Zlata ptica, poleg tistih v knjigi Zlati cvet, predstavljena
še druga karantanska “ božanstva” , ki pa po svojem bistvu to niso. Gre samo za pojave
božjega razodevanja v določenem kraju in času človekovega življenja. Gre za odnos med
nebom in zemljo, med zemeljskim in večnim, med smrtjo in življenjem po smrti ipd.
Torej za tisto, kar že od najstarejših časov zaposluje mišljenje človeka.
Preseneti nas duhovno bogastvo, ki nam ga razkriva stara vera naših prednikov. Niso
gradili veličastnih templjev in po pokristjanjenju tudi ne mogočnih katedral. Njihova
sijajna katedrala je bila naravna krajina, v kateri so živeli in delali. Njihova molitev je
bila notranje doživetje. Z molitvijo in petjem so počastili božjo Slavo. Njihova poetična
duhovnost se nam je v veliki ohranila do danes.
V prvi knjigi odkriva avtor “ zlati cvet” kot cvet življenja, ki ga poraja mati zemlja. V tej
knjigi pa odkriva “ zlato ptico” kot simbolično božjo odposlanko. Ptica leta okoli gore,
v kateri spi Kralj Matjaž in prebudila ga bo, ko bo prišel njegov čas. Njeno petje je tako
sladko, da se mu človek ne more odtegniti. Ob njem se ustavi tudi čas. To je predpodoba
srečnega življenja v večnosti. (Cena nove knjige je 30 €).
03. svečan 2010
V isti knjigi najdemo tudi razlago, kaj je Pust in njemu, vsaj navidez, sorodni Korant (Kurent). Naš znani etnolog Niko Kuret je v svoji knjigi o maskah (1984) zabeležil, da so si rekli na Goriškem za pustni dan: »Sveti Pust ti voščim!« Na gorenjskem koncu pa so starši ob večerni molitvi z otroci dodali še očenaš, v čast svetemu Kurentu (Korantu). Zdi se neverjetno, in vendar, stari božanski postavi sta se v ljudskem spominu ohranili skoraj do danes.
Ko odmislimo naivne razlage o prihodnu naših prednikov izza Karpatov, ko naj bi bili še brez narodne identitete, zgolj neko pleme Slovanov, se tudi naše staro verovanje pokaže v drugačni luči. V njem ni sledov o “slovanskih” (ruskih) bogovih, kot so Perun, Dažbog, Morana, Volos… ki nam jih še danes vtepajo v šoli. Tudi Pust in Korant sta domača in nikakor ne stara “slovanska” bogova.
Kljub temu, da oba nastopita meseca februarja, gre vendarle za povsem ločeni božanski postavi. Pust je istoveten z grškim Dionizom (rimski Bakh). Bil je sin traške boginje Zemele (Zemlja). Prišel je iz podzemlja in je odprl pomlad, ki je prinašala novo življenje. Po treh dneh rajanja in veseljačenja se je vrnil nazaj k materi v podzemlje. V Atenah so prirejali dionizovska slavja že nekaj stoletji pr. Kr. Prevzeli so jih tudi Rimljani.
Prisotnost njegove postave v slovenskem ljudskem izročilu, četudi pod imenom Pust, jasno kaže na našo avtohotnost. Naši predniki ga niso mogli prinesti s sabo „izza Karpatov“. V tem primeru bi Pusta poznali tudi v Rusiji, kjer pa o njem ni sledu.
Druga postava, ki nastopi meseca februarja in je ohranjena samo še po vaseh na Ptujskem polju, je Korant (v slovenskem prostoru bolj poznan pod imenom Kurent). Njegova oprava je neverjetno simbolična. Perutnice na njegovi glavi pomenijo, da je bitje ozračja, duhovno bitje. Njegov dolg rdeč jezik je simbol spočetnosti. Na glavi ima rogove, ki po stari simboliki pomenijo sončne žarke.
To je sončni bog, bodisi on sam ali pa njegov odposlanec. Pojavlja se po slovenskih predelih, četudi v veliko bolj skromni opravi, vendar v rogati postavi, vso zimo. To je stari rogati Tvarog (Svarog), arijski vesoljni bog oče. Pokristjanjenje očitno ni moglo prenesti njegove postave na kakega svetnika in ga je kot pogansko bitje porinilo med parkeljne.
Tako je kot parkelj ostal naprej in spremlja svoj narod skozi vso zimo ter bedi nad njim. Njegovo še ohranjeno ime Korant se nanaša na Karantance. Meseca februarja, ko je na vidiku konec zime, pripelje na kmečki borjač orače, kjer simbolično orjejo za “debelo repo”, to je bodoči pridelek. Njegov narod je preživel zimo, sedaj naj za nadaljno preživetje orje in seje, zato da se bo ohranjal njegov rod.
18. Prosinec 2010
Med drugim nam knjiga »Zlati cvet« razkriva tudi nekatera stara izročila, ki so se v ljudskih navadah ohranila tudi po pokristjanjenju. V božičnem času npr.je pomemben praznik tudi 27. december, ko goduje sv. Janez Evangelist. Pri nas mu je posvečenih okoli 40 cerkva. To je zimsko Šentjanževo, za razliko od poletnega, ko goduje sv. Janez Krstnik, ki ga pod nazivom poletni Kres proslavijo kot začetek poletja.
Oba praznika sta dediščina še predkrščanskega verovanja. Na zimsko Šentjanževo je Cerkev uvedla žegnanje novega vina. V obredniku žegnanja je navedena prošnja, da »bi bilo požegnano vino vselej v blagor telesu in duši tistih, ki ga uživajo; da bi jih varovalo strupa in da bi njih srca po priprošnji apostola Janeza ne gorela v nespodobni telesni, marveč v božji ljubezni«(Niko Kuret).
Po tistih predelih, kjer niso pridelovali vina, so nesli v cerkev k žegnanju mošt. Na ta dan požegnano vino se po vsem Slovenskem imenuje šentjanževec. Etnolog Metod Turnšek pravi, da je to »slovenska obredna pijača«. Hranili so jo, podobno kot žegnano vodo, skozi vse leto.
Pomen obredne pijače, ki jo po pokristjanjenju nazivamo šentjanževec, nam nujno prikliče primerjavo sveto pijačo davnih Arijcev (Indoevropejcev). Ohranila se je pod imenom »saoma« v Indiji. In tudi v Perziji, kjer jo nazivajo »homa«. Uporablja se pri darovanjih božanstvom.
Iz tega je razvidno, da je izvor žegnane pijače kot takšne res starodaven. Bila je simbol življenja, kar je ostala po pokristjanjenju in se v tem pomenu ohranila v našem ljudskem izročilu.
07. gruden 2009
V knjigi “Zlati cvet” je med starimi božanstvi naveden tudi Božič. Njegovo ime je nedvomno še predkrščansko in pomeni “bogec”. Nanašalo se je na rojstvo mladega sonca, ki ga je sicer poosebljal Kresnik, dejansko kres, v nekem smislu sin sonca. Zato so nekoč na Slovenskem tudi za božični čas goreli kresovi. Pokristjanjenje je navade za Božič vključilo v krščansko praznovanje in nam s tem ohranilo dragoceno duhovno dediščino.
Nekoč so, med drugim, položili na božični večer na ognjišče čok, ki je tam tlel kar nekaj dni. Imel je glede na različne kraje več imen, med temi tudi “božičnik”. Ponazarjal pa je s svojim tlenjem oz. ognjem še predkrščanskega Kresnika. Ko so šli vsi k Polnočnici, je nekdo ostal doma, zato da je pazil, da tleči čok na ognjišču ne bi ugasnil.
Tudi Polnočnica, ki je danes na Slovenskem še posebej slovesna, ima zelo verjetno svoj izvor še v predkrščanskem času. Kakšna bi lahko tedaj bila, me moremo vedeti. Domnevamo pa, da jo je že takrat spremljalo petje. Ob čudovitem petju in svetem opravilu je v naslednjih krščanskih stoletjih postala slovenskim ljudem enkratno doživetje. Iz njega so mnogi naši cerkveni skladatelji črpali navdih, tako da so nam s svojimi skladbami oblikovali ne samo čudovito doživljanje božičnega praznika, temveč vsega cerkvenega leta. Na vsem svetu mu ne najdemo primerjave.
Davno, staro kot novo, sporočilo o Božiču, ki je prešlo na rojstvo Jezusa Kristusa, je čas veselja in sreče, in ostaja v tem pogledu vedno isto. Tudi drugih cerkvenih praznikov si ni izmislilo šele krščanstvo. Pokristjanjenje je starim praznovanjem dalo samo krščanski pečat, ohranilo pa njihovo doživetje, podedovano še iz starega verovanja.
Verjetno je prav to tisto sporočilo, ki nam ga razodeva delo “Zlati cvet”. Doslej se tega, vsaj ne v celoti, nismo zavedali. Navade za praznike so nam bile znane, ne pa njihovo starodavno duhovno sporočilo. Predvsem pa njihovo enkratno in čudovito doživetje.
30. listopad 2009
Na spletni strani National Geographic Slovenia Junior, sem v zvezi s knjigo Zlati cvet naletel tudi na naslednje poročilo: ... Si se kdaj vprašal, kako so razmišljali naši predniki? V kaj so verjeli? Za stare Slovane je bilo značilno, da so se zatekali k različnim bogovom, podobno kot stari Grki. Razlika pa je v tem, da je izročilo naših očakov zelo borno. Lahko bi si drznili reči, da ga nimamo. Knjiga Zlati cvet, Bajeslovje Slovencev pa je ena redkih, ki predstavlja staroslovansko mitologijo. V njej boš lahko spoznal na primer boga Belina, boginjo Živo, Kurenta in marsikatera druga bitja, ki so jih častili in se jih tudi bali naši predniki.
Prijazen komentar k moji knjigi na navedenem spletu moram popraviti. V knjigi Zlati cvet (2008) namreč ne omenjam starih Slovanov in tudi staroslovanske mitologije ne. Belin, Živa, Kurent, pa Vesna, Kresnik, Maja in drugi liki so “bogovi” Karantancev oziroma Slovencev. Kot naknadno ugotavljam, ni šlo za prave bogove, temveč za enega Boga, ki se je pojavljal pod različnimi imeni. Podobno kot pri polabski rojakih, za katere pravi kronist Helmond (1163), da v bistvu častijo enega Boga, vsi drugi pa da izhajajo iz njegove krvi (Chronica Slavorum, 1163).
27. vinotok 2009
Na spletu, ki nosi naslov Slavic Heathenism (Poganstvo Slovanov), sem naletel na zapis, v katerem je omenjeno tudi moje delo o stari veri Slovencev v času pred pokristjanjenjem (Zlati cvet, 2008). Toda avtor zapisa vključi božanstva Karantancev oz. Slovencev, ki jih odkrivam, kar v obsežen panteon Slovanov, ki so mu na čelu Perun, Morana in drugi, v bistvu ruski bogovi.
Na takšne »slovanske« bogove v moji raziskavi o predkrščanskem verovanju v Karantaniji nisem naletel. Pač pa obstajajo vzporedja z bogovi polabskih Slovanov, vključno s Triglavom, Živo, Ljubo, Svarogom... Po mojem gre za božanstva, ki izhajajo še od naših davnih prednikov Venetov.
Bog Perun je bil prisoten, kot je mogoče sklepati, le v verovanju Vzhodnih in Južnih Slovanov. Nadomestil ga je sv. Elija. Da se v Istri nahaja gora z imenom Perun, je po mojem pripisati temu, da se je v srednjem veku naselil tam v večjem številu živelj z Balkana. Tudi navedba o vzkliku »Perun udari!«, ko grmi, ki jo je (ali naj bi jo) pred vojno slišal dr. Fr. Mesesnel v prekmurskih Velikih Petrovcih, očitno spada med te vplive. Njeno vztrajno ponavljanje, že do onemoglosti, lahko pri nas pričara ruskega Peruna, toda le nekritičnim in tistim, ki morajo po službeni dolžnosti slediti uradni panslovanski ideologiji.
V omenjenem zapisu omenja avtor še hišnega duha, ki da je bil duh naših prednikov, kar da je ostanek pozabljenega kulta rajnih. Njegovo ime da je Netek ali Šetek (glej Kelemina 1930, 53, 153). V resnici gre za dve bitji. Šetek je res hišni duh, s katerim je istoveten tudi Gospodarček. Spominja na rimskega Lara.
Toda Netek je nekaj drugega in sicer potujoča duša. Ne vemo, ali bi bil duša kakega prednika ali duša kogar koli. Pri njem gre, po mojem, še za ostanek verovanja davnih Arijcev. Verovali so v očiščevanje duše po smrti, ki poteka v prerojevanjih v nova življenja (kot še danes v Indiji). V vedno novem življenju se je treba nenehno poboljševati, vse do končnega očiščenja in zveličanja. Verjetno nas v odkrivanju stare vere naših prednikov čaka še marsikatero presenečenje. - J. Š.
14. vinotok 2009
Med odmevi na knjigo Zlati cvet, ki so me dosegli, je bila tudi navedba, da avtor pri njenem pisanju ni uporabil sodobne literature in da hoče »Slovence osamiti«. Kaj je s tem mišljeno, ni povsem jasno. Ustrezna literatura oziroma gradivo, ki sem ga uporabljal, je navedeno pri vsakem poglavju. Gradivo je dovolj sodobno, saj sem se poleg Keleminove zbirke (1930) naslonil predvsem na edinstveno delo prof. Kureta (1989). Bolj »sodobna« literatura s tega področja, ki bi se nanašala na Slovence, doslej še ni bila objavljena. Z omenjenim delom prof. Kureta pa je povezana tudi omenjena »osamitev«, ker se moje delo nanaša izključno na izročilo Slovencev. V tem izročilu ni sledu o slovanskih (ruskih) bogovih, o katerih smo se učili v prepisanih in predpisanih učbenikih zgodovine že v osnovni šoli (Perun, Morana, Dažbog, Veles...). Od moje strani predstavljeni »bogovi« so vsled tega samo slovenski.
Toda moje raziskovanje karantanskega oziroma slovenskega bajeslovja s knjigo Zlati cvet še ni bilo zaključeno. V njej sem govoril o starih slovenskih »bogovih«, ki pa v svojem bistvu niso obstajali. Podobno kot naši polabski rojaki so tudi oni verjeli v enega Boga. Njegovo pričujočnost v času in prostoru so ponazarjala različna imena, ki so in smo si jih po grško – rimskem zgledu predstavljali kot »bogove«. Do tega spoznanja sem kot avtor prišel šele potem, ko je bila knjiga Zlati cvet že natisnjena. Do tega spoznanja je prišel že ugleden slovenski narodoslovec Ivan Grafenauer (1941).
Zaradi teh odkritij je začela nastajati še druga knjiga o našem bajeslovju. Njen naslov bo najbrž Zlata ptica, ki v naših bajkah predstavlja božji glas in božjo odposlanko. Duhovna vsebina stare vere Karantancev je bila na izredni ravni. Naš človek ni zidal mogočnih in sijajnih templjev. Njegova sijajna katedrala je bila božja krajina pod milim nebom, v kateri je živel, delal, se veselil. Tako je njegova stara vera povsem skladno prešla v novo, v krščansko. Vanjo je vnesla duhovno spročilo in pesem, predvsem božjo Slavo. Ohranila se nam je do danes. – Dr. J. Š.
12. mali srpan 2009
V Novem mestu je za soboto 8. in nedeljo 9. avgusta 2009 napovedano konferenco oziroma srečanje o stari veri Slovanov. Pričakovati je, da bodo udeleženci v njihovih posegih odkrili marsikaj novega ali pa v novi luči prikazali stvari, ki so sicer znane, vendar imajo večji pomen, kot so jim ga doslej pripisovali. Napovedan izlet pod Triglav bo za udeležence, ki bodo prišli iz raznih slovanskih dežel, nedvomno doživetje. Staroverski obred pri »svečenici Zorislavi«, ki ga bodo na tem izletu deležni, pa je nedvomno samo reklamna poteza.
Vprašanje, ki se ob tem postavlja, je, ali bo srečanje študijsko ali ideološko. V slednjem primeru se bo na novo postavljalo stare konstrukte o Slovanih kot pranarodu, ki je nekoč bival v »pradomovini« za Karpati (v Rusiji). Iz njega naj bi izhajali vsi narodi, govoreči slovanske jezike. Gre za tkm. bistroumni nesmisel, kot ga označuje sodobna medtodologija. Bil je podlaga ideologiji panslovanstva in južnoslovanstva, ki sta na njem utemeljevali svoj unitarizem.
Aksiom te ideologije je akademska iznajdba, da so »predniki« Slovencev (Alpski Slovani), prihajajoči izza Karpatov in preko Balkana, naselili vzhodne Alpe v 6. stol. Slovenci da so postali čez nekaj stoletji, menda šele za Trubarja... Toda Slovenci v svojem mitološkem izročilu nimamo slovanskih (ruskih) bogov, kot so Perun, Morana, Dažbog, Veles... To je božanstev, ki so značilna za vzhodne in za južne Slovane. Imamo pa Triglava, Živo in druge, ki jih pri omenjenih Slovanih ni in jih imajo le zahodni Slovani, nasledniki starih Vendov (Venetov).
Ob tem se postavlja vprašanje, ali bo omenjeno srečanje toliko svobodno, da bodo udeleženci, kolikor so v njihovih raziskavah prišli do tega, lahko predstavili svoje ugotovitve tudi izven okvira panslovanske ideologije in ateističnega pristopa. Ali pa bomo znova priča srečanju, na katerem bodo ponavljali že tolikokrat ponovljene stvari, ki so so nam ostale v stari ideološki ropotarnici. – Dr. Jožko Šavli
04. rožnik 2009
Odmevi
Knjižno presenečenje s konca lanskega leta je zagotovo izjemno delo Jožka Šavlija »Zlati cvet«, ki nam na zanimiv način razkriva, v kaj in kako so verjeli naši predniki... Avtor nam tokrat predstavi povsem novo podobo stare vere Karanta ncev. Zanimivo je, da v svojem raziskovanju in odkrivanju ni naletel na doslej znana \"slovanska\" oziroma \"ruska\" božanstva, o katerih nas učijo v šolah – na Peruna, Dažboga, Morano Velesa...
Judita Valič, v: Dobro jutro, 17. januarja 2009.
Šavli se v prvem delu knjige posveča panteonu staroslovenskih (karantanskih) božanstev... So nevidna in brez postav, ponazarjajo pa jih pojavi v naravi: Triglava, boga vesolja, pooseblja velika gora, boga svetlega neba Belina pogosto ponazarja sonce, Svetovid je bog vidnega sveta, Dogana ali Zora je boginja jutra in Vesna boginja pomladi. Karantanska božanstva govorijo človeku po odposlancih narave oziroma svetih živali in čudežnih zdravilnih rožah... Šavli med drugim ugotavlja, da Korant in Pust nista istovetna, ampak gre za dvoje različnih starih bogov... MM, v : Primorske novice, 10. februarja 2009
Avtor v pogovoru za Slovenske novice: »Naš Pust je v bistvu antični Dioniz, ki pride iz matere Zemlje, odpre pomlad in se po treh dneh rajanja spet vrne vanjo. Presenetilo me je odkritje, da je med karantanskimi bogovi obstajala tudi Vesna, boginja pomladi. Prej sem bil prepričan, da je šlo zgolj za panslovanski uvoz... Njen partner je Jarnik, imenovan tudi Vesnik, ki je potem prešel v sv. Jurija. Jarnik je bil mlado sonce in je sedaj v krščanstvu prispodoba vstajenja Kristusa. Božanska dvojica, ki odpira pomlad, se znova prebudi v Maji in Kresniku. Prva predstavlja bujno majsko naravo, drugi je sin sonca. Oba zgorita v kresu (24. junija) in odpreta poletje, v katerem dozorijo pridelki. Dvojica kot simbol novega življenja se ponovi tudi drugje. Junak, ki odrešuje svoj narod, ima za družico Devo, boginjo mladosti in ljubezni...« - Ivan Sivec, v: Tedenska tribuna Slovenskih novic, 7. marca 2009.
Za ljubitelje starožitnosti bogato delo, ki črpa iz legend, ljudskih pripovedi in verovanj, etnoloških del in venetoloških izpeljav. Nedvomno je fascinanten ta gigantski korak, ko iz drobcev sledimo zgodbam in izvorom v tisočletja pred našim štetjem. Delo je pretkano z racionalnimi uvidi, ko recimo pojem pesjan postavi v kontekst krščanske srednjeveške mentalitete, ki je nekrščene tujce imenovala pesjane. In od tod izpelje kredibilno interpretacijo bitij, kot je bil Pes Marko; pesjan, rojen iz zveze med domačinko in »tujim pesjanom«... Bernard Nežmah, v Mladina, 29. maja 2009.
Mnogo tega duhovnega bogastva je s pokristjanjenjem prešlo v naše krščansko izročilo, v šege in navade ob cerkvenih praznikih. Cerkev je vse to duhovno bogastvo prevzela in ohranjala, za kar je dal smernice že sv. Avguštin v svoji razprave De doctrina cristiana. Avtor je del knjige posvetil tudi vilinskim bitjem. Njihov svet je po vsej verjetnosti še starejši. Pri človeku se začenja že v mladostnih letih, kjer ga uteleša naravni otroški strah, poznan kot bau-bau. V knjigi je vsaj v obrisih predstavljeno verovanje naših prednikov, ki so si svet po smrti predstavljali pod zemljo – pa tudi v visokih gorah, kjer je bil raj. Kazen za greh je bilo zakletje, ki je trajalo vse dokler ni potekel čas pokore... Elvira Miše, v: Report, 1. junija 2009.
2.traven 2009
Zlati cvet je najnovejše delo o bajeslovju Slovencev, ki ga je napisal prof. Jožko Šavli. V njem odkriva avtor stara karantanska božanstva. Gre za prvo tovrstno študijo, nasproti dosedanjim razlagam, da so naši predniki častili slovanske (ruske) bogove, kot so bili Perun, Morana, Dažbog, Svarun… Nova študija temelji na postavki, da smo Slovenci na našem ozemlju avtohtoni. Nekaj božanstev v knjigi, kot so Triglav, Belin, Kresnik, Živa… je znanih že iz domačega izročila. Nekaj pa jih je na novo odkritih, na primer Maja, Jarnik, Korant, Pust,… Vesno, boginjo pomladi, smo si doslej predstavljali zgolj kot slovansko (rusko). V resnici pa smo jo imeli tudi mi. Davna boginja smrti se je imenovala Baba, njen odsev pa je Pehtra Baba ali Torka itd.
Knjiga nam okriva bogato duhovno življenje, ki so ga naši predniki gojili že v predkrščanskem času. Mnogo tega duhovnega bogastva je s pokristjanjenjem prešlo v naše krščansko izročilo, v šege in navade ob cerkvenih praznikih, tako ob Božiču, Veliki noči pa v majskih šmarnicah na čast Mariji in ob godovih svetnikov, zavetnikov. Cerkev je vse to duhovno bogastvo prevzela in ohranjala, za kar je dal smernice že sv. Avguštin v svoji razpravi De doctrina Cristiana.
Avtor je del knjige posvetil tudi vilinskim in demonskim bitjem. Njihov svet je po vsej verjetnosti še starejši. Pri človeku se začenja že v mladostnih letih, kjer ga vteleša naravni otroški strah, poznan kot bau-bau. V knjigi je vsaj v obrisu predstavljeno verovanje naših prednikov, ki so si svet po smrti predstavljali pod zemljo kot tudi v visokih gorah, kjer je bil raj. Kazen za greh pa je bilo zakletje, ki je trajalo, vse doker ni potekel čas pokore. - Knjiga ima nad 528 strani ter povzetke v angleščini, italijanščini in nemščini
